Kolo je iz Janč, hribom nedaleč stran od Ljubljane, drvelo nizdol po klancu. Veter je prijetno hladil razgreta lica in nenadoma, kot v pravljici, se je na desni, sredi buhteče narave izostrila nenavadna pojava, velikansko srce, sestavljeno iz stotine letvic, pobarvanih v škrlatno rdečo, in prebodeno z velikansko puščico. Treba se je bilo ustaviti in si zadevo pogledati pobliže. Veliko srce je prijetno zavetišče, z mizico in klopco, kot nalašč za zmenek, nekoliko skrito, a še vedno opazno in v stiku z naravo. Nismo bili edini, ki so se ustavili ob njem; to storili tudi drugi in bržkone kot mi ujeli veliko srce v objektiv. Takšen prizor človeku polepša dan in je dober razlog za pripoved prijateljem.